Takrat, ko so še živeli stari Grki, sta živela Evridika in Orfej. Orfej je tako lepo igral na liro, da se njegovi glasbi ni mogla upreti nobena žival, rastlina, bogovi, ljudje in Evridika. Nekega dne sta se poročila in živela srečno, dokler ni odšel Orfej na božjo goro Olimp. Nihče ni vedel, kam je odšel in kaj bo tam počel. Ko je Orfej prišel ponoči na goro Olimp, je gorelo 1000 bakel in sedem bogov se je pogovarjalo za veliko, okrašeno mizo. Takole jih je nagovoril in sprašal: »Mogočni bogovi gore Olimp in sveta, kako dolgo bom še živel srečno ob moji izbranki?« Odgovorili so mu: »Ponižni človek, Had vama bo vzel življenje. Umrla bosta, kakor hitro sta prišla na ta svet. In res,tretji dan ga je pičila kača in je odšel v Tartar. Evridika je odšla sedmi dan po žalovanju na mogočno goro Olimp in je takole bogove sprašala: »Kaj naj naredim, da bi dobila svojega ljubega nazaj?« Odgovorili so ji z  glasnimi besedami: »Pojdi v Tartar, pazi se mrtvih duš, ki te lahko zavedejo, kajti lahko umreš. Pojdi do Hada in ga lepo prosi za Orfeja, kajti drugače ti ga ne bo dal nazaj, ker je zelo vznemirljiv in vzkipljiv. Evridika je po tistem, kar se je zgodilo, odšla po kamniti poti navzdol. Spuščala se je in spuščala, dokler ni prišla do mogočnega vhoda v Tartar. Pri vhodu v Tartar jo je stisnilo pri srcu. Takrat jo je bilo tako strah, da je komaj prišla do velikega kamnitega prestola, na katerem je sedel mogočni Had. Takrat ga je takole prosila: »Mogočni Had, jaz ponižni človek, prosim, da mi vrnete mojega ljubečega moža«. Had je odgovoril mogočno kakor bogovi: »Evridika, vrnem ti Orfeja, ampak ko prideta na površje, zasujta vhod v Tartar s kamnom, kajti Orfej se bo spremenil v kamen. Na površje sta plezala tri dni in tri noči. Naredila sta tako kot jima je naročil Had. Zasula sta vhod v Tartar in živela do konca svojih srečnih dni.

Matevž Kričej, 8. a