Sredi morja črnega,
svetlika se nekaj srebrnega.
To je srebrni grad,
ki ne manjka mu zlatih vrat.

Tam Uršika zala prebiva,
vsak dan solze preliva,
saj plesala s tujci bi rada,
s svojo lepoto jim dih jemala.

Sedaj je čisto sama,
postala je že prava dama.

Na drugi strani, na Ljubljanski strani,
oči se proti Ljubljanici upirajo,
ljudje v globine se ozirajo.

Sedaj, ko že minil je maj,
ali Uršika se vrne kdaj nazaj?

 Nika Razgoršek, 8.a