Nekoč, pred davnimi časi so živeli trije velikani. Kadar so si zaželeli, so kegljali.

V tistem času je v stari kolibi živel mladenič. Vsakič, ko je bila v okolici nevihta in je grmelo, si je belil glavo z vprašanjem, zakaj grmi. Nekega nevihtnega dne je šel  v mesto. Na poti tja mu je v naročje padlo čarobno koruzno seme. Reklo mu je: »Jutri me posadi na točno to mesto, kjer stojiš zdaj.« Naslednjega jutra je fant odšel prav tja in posadil seme. V trenutku je vzklilo in zraslo visoko pod nebo. Mladenič je splezal po storžih prav do vrha. Stopil je na oblak in zagledal veličastno kegljišče. Tam je videl velikane, ki kegljajo. Vsakič, ko je krogla zadela kegelj, je gromko zagrmelo. In takrat je ugotovil, da grom ustvarjajo velikani, ko kegljajo. Spustil se je po koruzi in vsem v mestu oznanjal, zakaj grmi.

Od takrat naprej vsi vedo, da grom povzročajo velikani, ki kegljajo.

 

David Jagodič in Stian Korošec, 7.a