Zjutraj pred vrati, ko je Peter odhajal od doma, se je Francka držala za kiklo, črno kiklo od mame. Francka, ki je komaj spregovorila, je rekla:

»Nikar ne jej preveč, Peter. Ne jej preveč, da bo kaj ostalo.« Peter je odšel od doma, mama in Francka sta pa gledali za njim, dokler ni izginil v daljavi.

Medtem ko je Francka čakala na svoj tako zaželjen bob, se je igrala. Po odhodu Petra je odšla na prazen travnik, kjer je zagledala rjavega psa, ki je ležal in se sončil pod toplim rumenim soncem. Francka se je previdno in počasi približala, saj se je bala tako velikega psa, ki je imel pogled mrk. Na srečo jo je sprejel lepo in jo ljubko poliznil po rdečem licu. Čez nekaj časa sta že bila prava prijatelja.

Po igranju s psom je odšla nazaj v staro hišo, kjer se je dolgočasila z lutko do Petrovega prihoda. Ko pa je prišel Peter, so se ji zasvetile svetlo zelene oči in pocedile sline. Zatem je stekla na dvorišče in objela Petra, nato pa je pojedla slasten bob z vsem užitkom, saj je bila lačna.

Matevž Kričej, 9. a